Marjeta Godler

O meni

Biografija

Marjeta Godler se je rodila leta 1959 v Ljubljani, študirala angleški jezik in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1980 se je odločila za študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in ga 1984 zaključila. Nato je opravila magisterij iz slikarstva na ALUO in magisterij na NTF, Oblikovanju tekstilij in oblačil. Na tej fakulteti predava od leta 1992, leta 2015 pa je postala redna profesorica. Svoja dela je razstavljala največ v tujini, občasno tudi v Sloveniji. Ukvarja se s slikarstvom ter tekstilno umetnostjo, napisala pa je tudi knjigo Umetnost v misli, ustvarjalnost v risbi.

Slikarstvo Marjete Godler ima veliko različnih pristopov in vizualnih pomenov, od osebnih zgodb o specifičnem prostoru, do »abstraktnih slik« (kjer nikoli ne gre za zgolj formalno sestavljanje barvnih oblik v kompozicijo). Med razponom teh možnosti ne vidi veliko razlik, kajti vse forme se porojevajo iz notranjih prostorov, ki so posebni in sveti in želijo »zasvetiti« tudi navzven skozi barvne svetove. Večina zadnjih del je nastala v naravi, raziskujejo specifično svetlobne situacije, ki se spreminjajo, toda v tem primeru niso samo impresije ali ekspresije, vsebujejo globlje iskanje, poglabljajo se v skrite in svete pomene.

Slikarstvo Marjete Godler je osebno doživeta izpoved o izseku nekega kraja, kjer veliko slika na prostem, pogosto jezera: Cerkniško jezero, Gradiško jezero. Pogosto se prepušča tudi inspiraciji planetov, ko zapleše s planetarnimi silami po vesolju… Pri slikanju v naravi pogosto poleg barv uporablja različne naravne zemeljske materiale: pesek, zemljo, trave… Njeno slikarstvo se ves čas izogiba opredelitvam in kljub temu, da uporablja vsa znanja modernega slikarstva, ostaja zvesta svojim lastnim principom in se izogiba predvsem tistim, ki sledijo »mainstreamu« in globalističnim sistemom sodobnega časa.

Leta 1990 je življensko pot obogatila hčerka Laura, ki je s svojim senzibilnim razumevanjem vedno znova inspirirala njeno ustvarjalno delo.

Dr. Tanja Mastnak, umetnostna zgodovinarka

Marjeta Godler: Iskanje bistva v globinah barve

Marjeta Godler je slikarka, ki jo poleg površine likovnega dela enako zavzeto zanima tudi njegova globina. Bistvo njenega dela je v neposredni povezanosti med obema silnicama. Najprej se ustavimo pri površini. Slikarka spretno uporablja tako sporočilnost formata kot tehnike nanosa. Že nosilci njenih del so raznovrstni, v razponu od majhnih skic do del velikega formata, nosilec je včasih klasičen, včasih pa se avtorica vrača k okrogli formi svojih zgodnjih del. Uporablja različne slikarske tehnike, značilna zanjo je uporaba inovativnih, nenavadnih materialov, kot je na primer zemlja s Cerkniškega jezera, premešana z vodo, kar ustvarja zanimiv akvarelni učinek.

—

Najbolj pa vso slikarsko pot Marjete Godler spremlja raziskovanje barve kot prvinske slikarske materije. Prav barva je tista, ki najbolj specifično označuje slikarstvo samo po sebi (čeprav ne izključno) in Marjeta Godler se ji posveča s strastnim zanimanjem. Že njeno magistrsko delo na ALUO je bilo posvečeno modri barvi. Da je prav modra barva tista, ki se najbolj približa nezemskemu, duhovnemu dojemanju sveta okrog nas, dokazuje tudi delo nekaterih drugih umetnikov. Naj izpostavim samo Yvesa Kleina in Anisha Kapoorja, ki prav tako v veliki meri (poleg drugih posamičnih barv) raziskujeta prav modro. Z barvo, ki se po njem imenuje Klein blue, je Yves Klein naslikal številne monokromne slike, saj po njegovem globina, tišina in mir, ki jo nudi ta barva, ne potrebuje nobenega dodatka. Njegovo delo navdihuje prav raziskovanje presežnega v vizualnem. Kapoorjevo slikarstvo pa za poglabljanje izkušnje globine modre barve, uporablja optične prevare, ki dajo gledalcu občutek vsrkavanja v neskončni tunel barve.

Marjeta Godler se za razliko od Kleina, ki mu je blizu zenovsko odkrivanje niča- odsotnosti vsega nepotrebnega in Kapoorja, ki ga zanima tretja dimenzija dvodimenzionalne površine, svoje doživljanje sveta širi v vse smeri. Nekatere teorije slikarstva razumejo delo moških avtorjev kot usmerjeno, fokusirano, dela ženskih avtoric pa naj bi se širila v prostor, po površini. To zagotovo drži za slikarstvo Marjete Godler, njeno razumevanje sveta, kot ga zaznavamo skozi njena dela, nas pelje na pot raziskovanja, odkrivanja narave in osupljivih detajlov, ki jih nudi abstraktno slikarstvo. Lahko bi rekli: pot je cilj, saj tudi gledalec ob teh slikah ves čas raziskuje, odkriva ter se prepušča doživljanju novih in novih tehnik in motivov.

—

Med najbolj zanimiva dela Marjete Godler spadajo upodobitve elementov: vode, ognja in zemlje v mistično okroglem formatu, z debelimi nanosi v divjem prepletanju barv, ki posamezni element najbolj zaznamujejo.

Njena dela bi lahko povezali s prizadevanji naravovarstvenikov, saj iz njih veje globoko spoštovanje do narave in potreba po čim tesnejšem stiku z njo. To je najbolj izrazito v seriji jezerskih in rečnih krajin, ki nastajajo in situ, slikarka jih ustvarja v neposrednem stiku s pokrajino, ki jo inspirira. Postopek nastajanja teh slik je podoben magičnemu obredu, kar njeno slikarstvo še bolj povezuje s tradicijami mističnega ustvarjanja, na primer tibetanskih tank ali pravoslavnih ikon. Vendar ne glede na iskreno prizadevanje po duhovnosti v samem slikarskem postopku, dela Marjete Godler ne sodijo v nobeno izmed trenutno aktualnih religioznih praks, kar jih oddaljuje prav od vseh institucionalnih okvirjev, tako tistih, ki usmerjajo likovno produkcijo, kot tistih, ki likovnost uporabljajo za izražanje verskih ali duhovnih prepričanj. Ta nepripadnost, to uporništvo, odpor do praks, ki so nam vsiljene v sodobnem svetu, povzroči, da je ustvarjalnost Marjete Godler po eni strani izmuzljiva, neopredeljiva, pa drugi pa osupljiva prav zaradi izvirnosti poti, ki jo raziskuje. Njeno sporočilo je jasno: umaknimo se diktatu ekranov, vrnimo se k naravi in prepustimo se trenutku, še posebej kadar smo v stiku z lepoto.

Med slikarkinimi deli, ki s svojo abstraktno kvaliteto poudarjajo predvsem likovno govorico, ki gledalca nagovarja v mistično duhovnem smislu, izstopajo figuralne podobe, ki željo po globini raziskovanja smisla, prenesejo iz abstrakcije v področje bolj neposrednega nagovora skozi upodobitve človeškega telesa. Spretno se izogne nadrealistični konkretizaciji mistične izkušnje in raje spregovori skozi upodobljeno telo samo po sebi. Mlada ženska na njenih slikah sedi v meditativni drži v krajini s katero se spaja v eno. Telesnost upodobitve, ki izraža mistično izkušnjo, lahko primerjamo s krščansko tradicijo svetih podob (ikon) in upodobitev svetnikov, ki s svojim telesom posredujejo mistično dimenzijo svojega doživljanja.

Z avtoričinimi besedami: »Svoje delo čutim kot del sakralnega procesa. Na poseben način se dotika nekega ‘magičnega’ polja, ki je najbližje poeziji. Moje slikanje je zelo intenzivno in povezano z zenovskim načinom, saj ima meditacijsko predpripravo (vseživljensko) in nastaja v polju neke čistosti ali praznine.«

—

V času, ko likovno umetnost pogosto doživljamo predvsem kot družbeno angažirano (kritično, poudarjeno konceptualno) slikarstvo Marjete Godler ohranja stik s klasičnim razumevanjem slikarske materije. Če je pri uporabi tehnik bolj retro kot neo, pa lahko rečemo, da zaradi tega njenim delom prav nič ne umanjka aktualnosti in družbene kritičnosti. S svojimi slikami nas sooča s potrebo po mističnem in duhovnem, obenem pa nam da razumeti, da se sami k sebi lahko vrnemo samo s pomočjo poglobljenega stika z naravo. Že v renesansi so umetniki verjeli, da je narava naša največja učiteljica in Marjeta Godler je velika vernica te misli.

Družbeno angažiranost, značilno za vizualno izražanje v sodobnem času, Marjeta Godler uporablja predvsem na področju svojega pedagoškega dela. Projekti, v katerih skupaj s študenti NTF (tekstilno oblikovanje) raziskujejo aktualne družbene probleme in se na njih odzivajo s tekstilnimi komentarji, segajo izven fakultetnega ali galerijskega prostora in se odvijajo v obliki umetniško političnih akcij. Študentke tekstilnega oblikovanja tako tkejo svoje vtise o mestu, obrežjih Ljubljanice, Hostlu Celica ali pediatrični bolnici. Značilno za te projekte je, da vključujejo veliko število sodelujočih, poleg 30-40 študentov, še strokovnjake z drugih področij, predvsem pa uporabnike javnih prostorov, kjer se te akcije dogajajo. Družbeno kritično noto jim dodaja subtilni komentar k razlikovanju med spoloma (Kdo se boji čarovnice?), problematiziranju privatizacije na primer slovenskih gozdov (organizirana delitev drevesc) in getoizaciji posameznih družbenih skupin (projekt Geto). Nekateri projekti pa kratko malo opozarjajo na pomembnost estetizacije našega vsakdanjega življenja, tudi kadar se znajdemo v nedomačem okolju kot je npr. bolnišnica ali hostel.

—

Za zaključek lahko rečemo, da sta bistveni značilnosti vseh projektov Marjete Godler, tako pedagoških kot intimno raziskovalnih, aktivizem in predanost. Do konca in naprej!

Helena Čretnik, umetnostna zgodovinarka

Odlomek o Marjetinem delu

Pri delu Marjete Godler je prisotna nenehna želja po občutenju materialov, pri katerem je prisotna metafora »prima materia« in jo posluša subtilno in globoko. Včasih je to barva, ki jo uporablja z natančnimi potezami čopiča na platnu, barva s svojimi univerzalnimi pomeni, lahko pa je barvna tekstura tekstila, ki ga spremeni v živahen predmet, ali bakrena žica, ki jo umetnikovi prsti spremenijo v poseben kokon …

Mikro in makro strukture umetniških del so elementi materialnega sveta, v katerem lahko vidimo širok spekter detajlov – preplet fizičnega in duhovnega je prisoten pri preoblikovanju različnih elementov v vizualno umetniško delo. Na ta način nastane celota, celota v svoji edinstvenosti in hkrati univerzalni podobi.

Poetika dela Marjete Godler je sestavljena iz svetle in sijoče izrazne globine.

Ta sijaj, ki je prisoten v njenih slikah in viden v številnih barvnih plasteh in barvitih teksturah njenih tekstilnih del, je danes vse bolj redek, saj je naš vsakdan postal vse bolj brezoseben in tehničen, stvari pa se večinoma delajo hitro in racionalno. Ta sijaj plastičnega dela, počasnega dela skozi čas, ima meditativni pridih in je vedno prisoten v delu te avtorice, saj ima človek občutek, da vedno ostaja znotraj realnosti, ki ji pripada njen duh …