Ob vodi

»Odločitev za celotne cikluse slikanja na prostem je izšla iz notranje poti. Občutek, da bi sledila in reprogramirala kode izmov, se je zdel nevzdržen; potreba za avtentičnim izrazom silovita. Čeprav nekatere slike resnično delujejo kot krajine, je dotikanje krajine zgolj pobuda za globlji proces. Poskus ohraniti trenutek povezanosti v naravi je kakor akt “umetniške ekologije”.

Do očiščevalne lastnosti vode, ki je za pretok samoumevna, se moram »prigarati«. Navidez preproste rešitve in nedolžno lahkotne forme terjajo v današnjem času obremenjenega uma veliko meditacije, prečiščevanja.«

– Iz avtoričinih zapiskov –